Naš Franci je namreč izgubil "boarding pass" in smo morali v ogromnem Frankfurtskem letališču najti prijazno osebo, ki bi nam ponovno natisnila papirček brez katerega bi morali brez Francija v Slovenijo.
Končno je avion odletel z vsemi dijaki in voditelji visoko nad oblaki v Brnik.
Negotovost, ki jo kovčki povzročajo se je po nekaj minutah razpršila: vsi smo vse dobili in v dobrem stanju.
Sorodniki, znanci in prijatelji so nas nestrpno čakali in objemi so se množili, ko smo zagledali prijazne obraze.
Po enourni vožnji smo se znašli v Vipavi, kjer smo že prvi dan izvedeli kaj so klanci in kako na nas uplivajo.
Ker avtobus nima dostopa do bivališča v Vipavi, smo našo (pre)težko prtljago vlačili po navodilih domačinov 150 mt. Kmalu smo ugotovili, da so metri v Sloveniji pretežno daljši kot v Argentini: čutili smo 150 mt za cela 2 km! Saj razumete, da je ob 1ih zjutraj vsaka kila težja.
Dovolite besedo o Dijaškem domu škofijske gimnazije Vipava, čudovita hiša kjer smo nastanjeni: pričakal nas je rektor g. Slavko Rebec in nas z izjemno prijaznostjo in nam dodelil sobe po dva in dva. Sobe so ne samo zelo udobne, pač pa zelo lepo opremljene in vzdrževane.
Kratka noč je bila pred nami. Čakal je pred nami prvi dan programa.
Hvala za tako podrobno porocanje in lepe fotke. Kako pa kaj na Poletni soli? Kar korajzno sklanjajte in spregajte! poljubcek Vera
OdgovoriIzbriši