Sobota 3. julija - Vipava

Lep pogled na dolino in hribe, ki dolino krasijo, je bil tehten razlog za jutranje zgodnje vstajanje. Napotili smo se proti cerkvi sv. Štefana, kjer je škof dr. Anton Jamnik v somaševanju z mons. Francetom Pivkom, vipavskim župnikom in mons. Janezom Zupetom, profesorjem na Škofijski gimnaziji Vipava, za vse zbrane daroval sv. mašo. Poleg nas so bili tudi člani kanadske folklorne skupine »Mladika«, na turneji po Sloveniji.
RAST XXXIX je sodelovala s petjem – kar z dvema kitarama in bongojem!- in branjem prošenj.










Po maši, ki nam je napolnila duha, smo se pod pekočim soncem napotili v gimnazijo. Novozgrajena stavba je mnoge naše mlade navdušila, da bi se udeležili tukajšnje srednje šole.
Zbrali smo se v avditoriju za pričetek mladinskega srečanja in sicer okrogla miza s sodelovanjem škofa Jamnika, Dejana Valentinčiča in Bernarda Grbca; moderirala je Urška Makovec.



Omenili so rezultate okoli 300 anket, med njimi tudi odgovor dijakov SSTRMB, kateri izid je bil dokaj pričakovan: polovica anketirancev se je opredelila za možnost bodisi bivanja ali študija v Sloveniji ter prijeten izid vprašanja, če se počutijo Slovenci z 80% pozitivnim odgovorom.


Zanimiva debata okrogle mize je nudila izkušnje iz prve roke tistih, ki so se odločili za preselitev v Slovenijo ter obljubo pomoči mladim, ki se za ta korak tudi odločijo.




Vabljeni smo bili na okusno kosilo, ki nas je spominjalo na kuhinjo naših mamic (razni vzdihljaji: ahhhh): »milanesas con puré!!!!!!!«

Takoj za tem smo se preoblekli za nastop. Zelo dobro smo zdržali do nastopa: visoka vročina ter vlaga sta nas zopet vrnile v buenosaireško okolico. Nastop je odlično uspel!







Trpeči obrazi fantov, ker se je nogometna tekma že pričela, so voditeljem omehčali srce in pred koncem celotnega programa povabili RAST na ogled Argentina – Nemčija.
Trpeče obraze smo šele po končani tekmi zagledali v polnosti. Res, vsi smo bili prepričani, da bomo letos dlje prišli s tako močno reprezentanco.
Naj še povemo, da so vsi mladi iz Vipave, zamejstva, Kanade in drugod, prisotni na mladinskem srečanju globoko sočustvovali z nami, vendar nam to ni bilo v tolažbo.










Da nam ne bi bilo tako hudo in z namenom, da malo pozabimo na poraz argentinske reprezentance, so nas mladi iz Vipave, hitro pritegnili na igrišča, kjer smo igrali nogomet ter odbojko in imeli še kakšne druge družabne dejavnosti. Tu in tam, se je še zmerom videl kakšen žalosten obraz zaradi poraza argentinskega nogometnega moštva.

Imeli smo tudi naš prvi zdravniški primer. Moramo takoj pojasniti, da ni bilo nič hudega, da ne bo slučajno kdo v skrbeh. Enemu izmed deklet so se pojavili izpuščaji. Vse je kazalo, da je to zaradi kakšne alergije. Vzrok temu bi lahko bili preveliki »stres«, velike spremembe v podnebju ali prehrana. Zavarovalna kartica je odslužila svojemu namenu in zdravniki so jo hitro spravili v normalni tir.



Po razvedrilu, so nam mladi iz Vipave, pripravili tudi večerjo, ki smo jo užili med poslušanjem glasbe, kateri je sledila še kratka zabava ob razgovoru, plesu, žoganju in še kaj drugega. Dolgo v noč bi ostali v tako lepi družbi, toda čakala nas je pot v Ljubljano, kjer nam je bil namenjen počitek.

Nismo si želeli odhoda, toda bilo je neizbežno potrebno, sicer bi zamudili še druge dejavnosti, ki so bile še pred nami. Hitro smo odšli v dijaški dom, kjer smo naglo zmetali našo robo v kovčke. Pred dijaškim domom smo se poslovili od rektorja, mons. Rebca ter Urške Makovec in takoj zatem peljali naše kovčke tistih 150. metrov – se jih spomnite ? – po klancu do avtobusa. Hvala Bogu, je bil tokrat klanec navzdol !!!

Ob obhodu smo skoraj pozabili na dve naši voditeljici. Ostali sta v domu, da bi pregledale sobe, kjer smo spali. Ostali smo nalagali kovčke na avtobus. Ko so bili kovčki naloženi in vsi naši dijaki na avtobusu, je prevoznik mimogrede vprašal, če smo že vsi in odpeljal, še preden smo se prešteli. Mudilo se mu je ! Dijaki so bili vsi; naših voditeljic pa nikjer ! Nismo še prevozili kilometer. Obrnili smo in v nekaj minutah bili zopet na kraju, kjer smo nalagali kovčke. Naši voditeljici ne bi ničesar zvedele, če bi ne dobile klic rektorja Rebca, ki jima je sporočil, da ju je avtobus zapustil. Seveda, nista verjeli in sta se, medtem ko sta že hodili proti mestu, kjer naj bi ju čakal avtobus, prepričevali, da to vendar ni mogoče in da se hoče rektor malo šaliti na njun račun. Da bi se prepričale, je Ivana poklicala voznika avtobusa in ga vprašala kje da je. »Tu čakamo na vas !«, je bil njegov odgovor – medtem smo bili mi že nazaj !

V Ljubljano smo prišli že pozno v noč. Avtobus se je ustavil pred Dijaškim domom Poljane, kjer bomo prespali naše noči, naslednje tri tedne. Kratko smo se zbrali pred domom, da bi vsakemu povedali v kateri sobi spi. Letos so nas porazdelili v sobe v četrtem nadstropju. V hiši ni dvigala, zato moramo večkrat na dan po stopnicah navzdol in navzgor. Nezadovoljstvu na obrazih, je bil vzrok tudi to, da so jih porazdelili po sobah drugače, kakor so zaprosili. Bili smo pa srečni, da smo lahko vsaj našo prtljago poslali po tovornem dvigalu do četrtega nadstropja. Sledilo je kopanje pod tušem in po tem, končno spanje.

LAHKO NOČ !